Novice

kritike in recenzije

Queen & Slim (2019)

Queen & Slim (2019)

Filmski kotiček, 4. april 2020 ― Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures Slovenski naslov: Queen in Slim  Država: ZDA, Kanada Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, krimi, romantični Dolžina: 132',  Imdb  Režija: Melina Matsoukas Scenarij: Lena Waithe Igrajo: Daniel Kaluuya, Jodie Turner-Smith, Bokeem Woodbine, Chloë Sevigny, Flea Črna Bonnie in Clyde je pogosta primerjava, zapisana v prispevkih o celovečernem prvencu ameriške režiserke Meline Matsoukas, uveljavljene režiserke glasbenih spotov, ki je v 15-letni karieri posnela spote za številne zvezde svetovnega formata. V njenem dosedanjem opusu med ostalim najdemo tudi dve epizodi priljubljene serije Moster of None – informacija je zanimiva zato, ker je režiserka ravno med sodelovanjem pri tem projektu srečala scenaristko Leno Waithe, ki ji je kasneje ponudila režijo naslovnega prvenca.  Queen & Slim je eden tistih filmov, ki nas brez veliko ovinkarjenja, po le nekaj minutah, vrže v vrtinec dogajanja.  Mladi temnopolti par se po prvem neuspešnem zmenku verjetno več ne bi srečal – njuna zgodba bi se skoraj zagotovo končala v trenutku, ko bi ona izstopila iz avta – če ju pred tem ne bi ustavil rasistični policist. Toda rutinska kontrola se iz navidez banalne situacije nepričakovano razvije v incident, ko mož postave pokaže s kakšnim veseljem pritisne na petelina, ki se na muhi znajde človek pretemne polti. Mladenič in punca sta naenkrat potisnjena v boj za golo življenje in ko pride do ravsanja je policist tisti, ki potegne najkrajšo. Par v paniki pobegne s kraja dogodka, njun beg pred roko pravice pa se hitro sprevrže v medijsko atrakcijo, saj v javnost pride posnetek, ki ga je posnela varnostna kamera iz vozila mrtvega policista. Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures Izhodišče, na katerem režisersko-scenaristični tandem gradi osnovni zaplet je realnost številnih temnopoltih Američanov, ki so na svoji koži obč

Nagib k samobitnem

Kriterij.si, 3. april 2020 ― Nagib k samobitnem Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Fri, 04/03/2020 - 14:55 Nagib k samobitnem Zadnja avtorska predstava plesalca in igralca Klemna Janežiča Postaja samobitno je bila premierno izvedena 12. marca v Stari elektrarni. Osrednja tema predstave, ki jo enigmatični naslov Postaja samobitno dosledno priklicuje, jemlje svoj navdih iz šamanizma in nadrealističnega dela Postaja Perpignan Salvadorja Dalíja. Osnovni obrisi predstave so se Janežiču izrisali po obisku muzeja Ludwig v Kölnu, kjer si je ogledal omenjeno Dalíjevo sliko. Postajo Perpignan je Dalí videl kot bodoče prizorišče konvergence vesolja; slika tako uprizarja kozmično ekstazo in središče univerzuma. V Janežičevi interpretaciji je postaja prizorišče ponotranjene ekstaze, ki se izteče v vzpostavitev osebnega središča lastne samobitnosti. Z elementi šamanizma se je avtor seznanil v času svojega raziskovanja in razvijanja plesnega izraza buto, od šamanizma pa prevzema nekatere miselne vzorce, ki jih nato uprizori s svojim avtentičnim gibom, brez potrebe po posnemanju šamanskih plesnih ritualov. Predstava je prej gibalna kakor plesna in premislili jo bomo v petih prizorih oziroma slikah. Začetek predstave se izteče v pripravo scene: posipa se pepel, izrisuje se prizorišče, vzpostavlja se oder na odru. Opravka imamo z močno metaforo metamorfoze: nekaj gre v nič, v prah in pepel, ali pa se iz pepela rojeva novo življenje kot feniks, ki zgori in se rodi ponovno ali na novo. Prva slika. Na pepelnem obzorju nastopa kreatura amorfne podobe. Nekakšno bitje s težkim kožuhom. Sprva ne vemo, kaj in kakšno pravzaprav to bitje je. Lahko rečemo le to, da se giblje in se skriva pod ogrinjalom, ki ni toliko pokrivalo, ampak predvsem organski del njega samega. Konture plašča so nedefinirane. V enem trenutku spominjajo na orjaško sipo, v drugem na dvojna kolesa, v tretjem na radovedno žuželko … odvisno od položaja, v katerem se nam bitje kaže. In to kazanje je nestanovitno in spreminjajoče se. Je gi
Koirat eivät käytä housuja (2019)

Koirat eivät käytä housuja (2019)

Filmski kotiček, 1. april 2020 ― aka Dogs Don't Wear Pants Krista Kosonen in Dogs Don't Wear Pants (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Psi ne nosijo hlač Angleški naslov: Dogs Don't Wear Pants Država: Finska, Latvija Jezik: finščina Leto: 2019 Žanri: drama, romantični Dolžina: 105' ,  Imdb  Režija: J-P Valkeapää Scenarij: J-P Valkeapää, Juhana Lumme Igrajo: Pekka Strang, Krista Kosonen, Ester Geislerová, Ilona Huht Štirinajst dni režiserjev je ena izmed zanimivejših sekcij canskega festivala, ki vsako leto ponudi kopico zanimivih filmov. V senci osrednjega tekmovalnega programa najdemo veliko naslovov, ki bi jih bilo škoda zamuditi in v to kategorijo po moji oceni sodi tudi Psi ne nosijo hlač, ki ga podpisuje finski režiser J-P Valkeapää.  Uvod v zgodbo je tragičen. Popoldanski spanec glavnega junaka Juha prekine kričanje njegove petletne hčerke. Njen odziv je takšen zato, ker je mami pred nekaj minutami skočila v jezero in več ni priplavala na površje. Prisebni Juha je hitro razumel situacijo in skočil v vodo. Toda vse je bilo zaman in malo je manjkalo, da objokana deklica v enem dnevu izgubi oba starša.  Juha je ženo na dnu jezera iskal tako dolgo, da je tudi sam nevarno hodil po črti med življenjem in smrtjo. Rešil ga je ribič, ki ga je iz vode potegnil ravno v trenutkih, ko je ta „vstopil v svetlobo“ in v družbi mrtve soproge zakorakal proti onstranstvu. Deset let kasneje je Juha še vedno žaluje, in je še vedno pod močnim vplivom obsmrtne izkušnje, ki jo je doživel tistega nesrečnega dne. Njegovo vsakodnevno rutino očeta samohranilca in depresivnega vdovca prekine naključen vstop v BDSM studio in srečanje z domino Mono, ki za svoje stranke organizira različne S&M programe. Psi ne nosijo hlač je drzna sadomazohistična ljubezenska zgodba, s katero nam režiser in scenarist J-P Valkeapää pokaže lepšo, do neke mere celo romantično dimenzijo sadomazohizma. Glavni junak je po desetletju žalovanja depresivna razvalina, ki živi na avtopilotu, skrb za mladoletno hčerko je ed
The Gentlemen (2019)

The Gentlemen (2019)

Filmski kotiček, 29. marec 2020 ― Matthew McConaughey in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Gospodje Država: ZDA  Jezik: angleščina  Leto: 2019 Žanri: akcija, komedija, krimi Dolžina: 113' ,  Imdb  Režija: Guy Ritchie Scenarij: Guy Ritchie, Ivan Atkinson Igrajo: Matthew McConaughey, Charlie Hunnam, Hugh Grant, Colin Farrell, Michelle Dockery, Henry Golding, Jeremy Strong, Eddie Marsan Pogled na avtorski opus Guyja Ritchieja iz moje perspektive je miks zabavnih filmov o gangsterjih in izletov v drugačne žanrske vode, ki so me praviloma puščali ravnodušnega. Med filmi, ki v ospredje ne postavljajo gangsterje je razmeroma soliden bil zgolj prvi del dvojčka o Sherlocku Holmesu in do neke mere Mož iz agencije U.N.C.L.E.., vse ostalo, od eksperimenta z bivšo ženo, do adaptacije klasične Disneyjeve pravljice, sodi v koš, v katerega običajno odvržem sladice, jogurte in podobne reči z nič kalorijami. Njegove gangsterjade so zame vedno bile sila zabavna izkušnja, četudi drži, da Anglež po zelo obetavnem začetku in biserčkih Lock, Stock and Two Smoking Barrels in Snatch, več ni našel takšnega navdiha. Kljub temu je moje potrebe zadovoljil že povsem solidni RocknRolla in nekje v isto raven s to pogruntavščino uvrščam tudi naslovno stvaritev. Ritchie nam ponovno prinaša zanj tipično, dialoško nabrito zgodbo s kopico zabavnih likov, ki jih upodabljajo uveljavljena igralska imena. Matthew McConaughey je Mickey Pearson, otoški kralj proizvodnje in distribucije vseh vrst marihuane, ki je svojo pot začel na dnu, od koder se je z brezkompromisno eliminacijo nasprotnikov in podjetniško žilico prebil na sam vrh piramide. Mickey je v zadnjem obdobju veliko premišljeval o upokojitvi, zato je navezal stike z ameriškim milijonarjem (Jeremy Strong), kateremu želi prodati svojo proizvodno-distribucijsko mrežo. A tako kot vedno, ko se kralj pripravlja zapustiti tron, svojo priložnost začutijo mladi upi, ki so pripravljeni storiti vse, da zavzamejo njegovo mesto. Eden teh je nadebudneže
The Invisible Man (2020)

The Invisible Man (2020)

Filmski kotiček, 27. marec 2020 ― Elisabeth Moss in The Invisible Man (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: Nevidni človek  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: grozljivka, misterij, triler Dolžina: 124',  Imdb  Režija: Leigh Whannell Scenarij: Leigh Whannell Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen Toksična razmerja prej ali slej dosežejo fazo, v kateri upanja na boljše jutri povsem zbledi. Tega se dobro zaveda tudi Cecilia Kass (Elisabeth Moss), za katero so srečni trenutki le oddaljen spomin. Toda pobeg iz nezdravega razmerja za žensko pogosto ni tako enostaven in včasih celo meji na nemogoče. Naša junakinja je ena teh nesrečnic, ujeta v osamljeni moderni vili, opremljeni s tehnološko dovršenimi varovalnimi sistemi, ki so hišo spremenili v pravo malo trdnjavo, v katero je praktično nemogoče vstopiti nepovabljen. Obenem jo je enako težko zapustiti, ako vse vajeti v svojih rokah drži nekdo, ki ti ne dovoli oditi. Nekdo, ki s patološko obsedenostjo nadzira vsak tvoj korak.  Leigh Whannell, ki je nase opozoril z zanimivim prvencem Nadgradnja (Upgrade,2018), zgodbo odpre z napetim Ceciliinim pobegom iz trdnjave, v katero jo je zaklenil njen mož, sicer briljantni znanstvenik, bogatin s praktično neomejenimi finančnimi resursi. Njegov imperij je zrasel na temeljih inovativnih tehnologij, s katerimi je njegovo podjetje postavilo smernice tehnološkega napredka. Nevidni človek je tako kot številni predhodniki za izhodišče vzel istoimenski roman Herberta Georgea Wellsa (roman je v večji ali manjši meri navdihnil kar 20 različnih filmov), čeprav se je Whannell s svojim scenarijem precej oddaljil od iz izvirnega gradiva in ga prilagodil duhu tehnološko obarvane sedanjosti. Te prilagoditve so le delno uspešne, saj Whannell večino časa vleče predvidljive poteze in po nepotrebnem poudarja očitno. Jasno je, da v zakup moramo vzeti pomanjkljivost, ki je glede na izvirno gradivo očitna in izražena že v samem naslovu. Povsem je jasno, da
še novic